kombinacija znanosti in čarovnije
Pri nas doma so bile vse ženske malo čarovniške. Ko sem bila še majhna deklica in sem si med igro opraskala kolena, so babi, mami ali teta vedno prinesle neko žavbo. In že sem se spet igrala. Verjetno podobne spomine hrani mnogo družin v Sloveniji.
Saj veste, to so bili čarobni napoji iz šentjanža, smilja, ognjiča in podobnega. Suhe rože, namočene v olje, kjer se zdravilne lastnosti rastlin zmešajo, da jih lahko naneseš na kožo. Danes vem, da je to macerat. A z njim si nisva bila vedno blizu. Čeprav sem kot majhna vedela, da mi bo pomagal, sem se pogosto upirala. Te žavbice namreč puščajo sledi in se slabo vpijajo na kožo, zaradi česar mi je bilo pogosto nelagodno. Na živce mi je šel izrazito masten občutek na koži. Najbrž je zamisel za to, kaj počnem danes, nastala kot rešitev te stiske. Ampak ne čisto takoj.
Ko sem odrasla, sem se odločila za poklic v zdravstvu. Zanimala sta me tehnologija in pogled v človeško telo, kako se razvijajo bolezni in kako jih čimprej odkriti. Zato sem postala inženirka radiologije in se zaposlila v bolnišnici. Veselila me je jasnost slikovne diagnostike – takoj lahko vidiš, kaj se dogaja z boleznijo in dobiš odgovore, ki jih iščeš. Vedela sem, da je moje poslanstvo biti del, ključen del, zdravstvene ekipe, ki dela tudi z najbolj obolelimi in jim daje novo priložnost.
In tako kot pri mojem poklicu, se mi je zdelo tudi na drugih področjih v življenju pomembno, da ne ostanem samo na površini, da se gre do konca, pogleda globlje in dobi jasno sliko. V veliki meri je bil to tudi povod za moje ustvarjanje na področju kozmetike.
od prvega eksperimenta do popolne formulacije
Nenehno sem razmišljala o tistih žavbice in, sveže ogrnjeni v belo halijo, mi ni dalo miru, vprašanje, kako ohraniti vse zdravstvene lastnosti domačih žavb, hkrati pa se izogniti tistemu neprijetnem občutku domačih maž. Naivno sem verjela, da bom to lahko preprosto in z malo strokovne podlage takoj rešila.
Vpisala sem se na tečaj izdelave krem. Spomnim se prve kreme … vse je bilo narobe. Krema se mi ni sprijela, napačna tehnika, napačna formulacija, napačne temperature. Naravnost grozno! Bila sem edina, ki sem tisti dan šla domov brez kreme. Ampak verjetno je tako z vsemi, ki delajo tiste prve poskuse.
A nisem obupala. S takratno mentorico sva še dolgo reševala tisto prvo kremo in skozi tisti proces sem se zares poglobila v kemijske procese za izdelavo, da sem postopek dodobra razumela. In res sva uspeli rešiti tisto kremo, a še bolj dragoceno se mi je zdelo znanje, ki sem ga pridobila in s katerim lahko danes iz takorekoč vsega lahko naredim kremo. Tega znanja čarovnice v moji družini niso imele.
Mislim, da sem po tistem prvem tečaju s kremami postala kar malo obsedena, moj dom se je spremenil v pravcati čarovniški brlog. Vsak teden je nastal nov »izdelek« in moji bližnji so jih z veseljem uporabljali. Ne glede na to, kaj je nastalo, takoj je pošlo. Beseda pa se je širila od ust do ust, da se je čakalna vrsta nenehno daljšala. Kmalu je zmanjkalo zeli z domačega travnika in prisiljena sem bila sestavine kupovati. Takrat sem morala, da sem si pokrila nastale stroške, za svoje žavbe tudi nekaj malega zaračunati. Bilo mi je grozno, tudi družina nikakor ni razumela, a žal drugače ni šlo. Kljub temu pa se je izkazalo, da povpraševanja ni bilo nič manj. In vsi so se vračali. Takrat sem vedela, da se tega želim lotiti kanček resneje. To bi lahko bila moja priložnost! Začela sem raziskovati, kako bi lahko svoj hobi izdelovanja krem pretvorila v blagovno znamko.
Z novim zagonom in željo, sem začela izdelovati še bolj zahtevne izdelke in širiti nabor krem. Ljudjem sem dajala različne stvari, poskušala mešati vse možne različne sestavine. Najbolj sem si želela izdelati penasto kremo, ki bi bila karseda prijetna na dotik. Z oljem to ni bilo mogoče, zato sem začela uporabljati maslo, saj kožna masla že obstajajo in so prijetna, a to še ni bilo tisto, kar sem si želela. Spomnila sem se, kaj za izdelavo najbolj penastih sladic uporabljajo slaščičarji: mousse. Maslu v pravem razmerju dodajo vodo. In sem ga tudi jaz. Tako je nastal moj prvi body mousse. Danes se kaj takega že najde med boljšimi kozmetičnimi linijami, a takrat, pred petimi leti, je bilo to nekaj povsem novega, čeprav se tega še sama nisem dobro zavedala.
“NAREDI MI TAKO, KOT SI ZADNJIČ!”
Ves čas sem eksperimentirala in na zalogi sem vedno imela več deset različnih izdelkov iz različnih receptur. Ko me je kdo obiskal, sem jim preprosto ponudila, kar sem v tistem trenutku imela in vedno so odšli zadovoljni. A kmalu po tistem, ko sem izdelala svoj body mousse, ki je bil res kremast in prijeten na otip, sem vsakič znova slišala samo še: »Daj mi prosim tisto penasto. Naredi mi takšno formulacijo kot si jo zadnjič.« Čisto vsi, ki so mousse poskusili, so rekli, da je to božansko.
Imela sem torej odlično formulacijo in ime: Body mousse, krema za božansko kožo. Marsikdo bi si mislil, da sem takoj zavihala rokave in pustila službo, da sledim svoji sanjski poslovni poti, a nisem še zbrala dovolj poguma. Raje sem ostala pri majhnih serijah in pustila, da se je o meni razvedelo med prijatelji in bližnjimi. Naročil je bilo ogromno, a še vedno sem vse malo držala nazaj. Zadovoljna sem bila s svojo službo in statusom popoldanca, kjer sem s svojim hobijem skrbela za svojo dušo, hkrati pa boljšala počutje drugih.
Približno takrat sem se noro zaljubila. Spoznala sem Manuela, Španca, ki je ravno potoval po Sloveniji. Vsi so mi govorili, da si moram zagotoviti pogoje za skupno življenje in si najti redne službe, da ga moram prepričati, da se preseli v Slovenijo. A najina ljubezen ni postavljala pogojev. Še danes jih ne. Veliko sva potovala in na koncu pristala v Španiji. In to je bila tista zadnja spodbuda, da se posvetim lastnemu podjetju in se profesionalno začnem ukvarjati s svojo kozmetiko.
Manuel je moji zgodbi dodal še en pomemben košček sestavljanke. Osnova prav vsake domače žavbe je namreč oljčno olje. Do takrat sem ga preprosto kupovala, kot to počnejo tudi vsi ostali, a njegova družina že štiri generacije v Španiji goji velik nasad oljk. In prav s pogledom na te oljke se tudi jaz zbujam vsako jutro.
Del Španije, kjer živiva, je znan po ekstremni vročini ter surovi, rdeči zemlji. Tamkajšnje oljke zato rodijo posebej aromatično olje. Oljke obiramo ročno, pri vzgoji pa ne uporabljamo nikakršne kemije. Seveda ga z veseljem uporabim tudi za svojo kozmetiko. Presenečena in srečna sem, da mi je v naročje padla najbolj kvalitetna in okusna možna sestavina, brez katere moje kreme ne bi bile tako posebne.
ČE SE ŽE LOTEVAŠ NAREDI TAKO KOT JE TREBA!
Vsak detajl mojih produktov je bilo narejeno profesionalno in z najboljšimi možnimi sestavinami, zato se mi je zdelo prav, da, če že grem v to zgodbo, mojim kremam dodam še vrhunsko blagovno znamko, lične embalaže in izstopajoč dizajn. Hotela sem ime, ki bi imelo metaforo prefinjene lepote, a zadržanosti.
Mimoza je tista rastlina, ki je najbolj znana po tem, da se zapre, ko se je dotakneš. V trenutku se skrije, malo je sramežljiva in občutljiva, no, malo pa je tudi razvajena. Nekako tako dojemam tudi človeško kožo – hoče biti lepa in hkrati dišati, a ne sprejema kar vsega. Tudi, če je zdravilno, se ne želi počutiti neprijetno. Prav zato sem se odločila, da jo uporabim kot navdih za mojo blagovno znamko.
Mimossa je linija vrhunsko kvalitetnih in vedno ročno izdelanih naravnih kozmetičnih izdelkov. Predstavlja razvajanje in piko na i, saj ni samo nekaj, kar vsakodnevno uporabljaš, ker to potrebuješ, ampak hkrati z izdelki nahraniš tudi svoje čute. Diši. Ustvari trenutek boljšega občutja.
Zelo veliko mi pomeni ročna izdelava. In prav zato izdelkov Mimossa nikoli ne bo ustvarjala velika proizvodnja. Moji izdelki nastanejo in bodo vedno nastajali v seriji največ desetih kosov. Vsak stroj bi prehitro ustvaril mešanico, krema se bi zagotovo malo sesirila. Ročno mešanje namreč kreme speni, s tem pa ustvarim teksturo, ki je resnično posebna in se takoj drugače občuti na koži. Že prvič, ko s prstom sežeš v lonček, vidiš, da je to nekaj, kar se ne bo nikoli primerjalo s kremami iz trgovin.
Zdaj sem končno zbrala dovolj poguma. Od začetka leta 2025 sem podjetnica za polni delovni čas. Pustila sem službo in začela novo pot. V njej sem našla svobodo in poslanstvo, da svoje izdelke ponudim svetu in z njimi svojim strankam polepšam vsakdan. Izbrala sem pot, ki je povezala obe moji domovini – Slovenijo in Španijo – in hvaležna sem, da sva z Manuelom našla način, da sva skupaj začela pisati svojo družinsko poslovno zgodbo. Zdaj piševa novo poglavje, v katerem sta se nama pridružili tudi hčerki, za kateri tihoma upam, da bosta nekoč nadaljevali naš posel.
